Uroš Frece ob vlakcu, ki ga v Arboretumu Volčji Potok vozi že vrsto let.

Pravijo, da je Arboretum Volčji Potok kraj, kjer narava govori tisoč jezikov. A ko tja vstopi Društvo naturistov „K naravi“, park govori predvsem jezik čistega užitka, smeha in popolne sproščenosti.

Za to že tradicionalno dvakrat letno skrbi naš Uroš Frece – človek, ki ni le član našega društva, ampak tudi vrhunski organizacijski mag. Uroš je namreč pogruntal popoln recept, kako naravo doživeti v vseh njenih ekstremnih lepotah in ob tem poskrbeti, da nihče ne utrpi prevelike športne rane.

Vlakec — Uroševo tajno orožje

Arboretum je namreč ogromen. Krog okoli vseh tistih dreves in gredic je dolg, lepote je preprosto preveč na enem mestu, naše člane pa je – priznajmo si – treba malo „šparati“. Zakaj bi hodili, če pa ima naš Uroš v parku pod palcem (in volanom) pravo tajno orožje? Kot dopolnilno dejavnost namreč vozi uradni parkovni vlakec, kar pomeni, da se naši izleti hitro spremenijo v VIP ekspedicijo. Uroš nas naloži, vklopi motor in nas kot pravi grajski kočijaž udobno zapelje skozi vse lepote, medtem ko mi le kraljevsko opazujemo okolico.

Pogled skozi okno vlakca — mimo rododendronov in azalej, brez enega samega koraka.

Dva povsem različna obraza ene ekspedicije

Ta naša tradicionalna ekspedicija ima dva povsem različna, a enako odbita obraza:

  • Aprilski cvetlični juriš: Ko Arboretum eksplodira v morju tulipanov, se mi samozavestno pripeljemo mimo pešcev. Medtem ko drugi že rahlo sopihajo v hrib, se naša ekipa z vetrom v laseh in nasmehom na obrazu pelje mimo milijonov barvnih cvetov. Popolno sožitje z naravo brez enega samega žulja!
  • Decembrska svetlobna magija: Ko se prižge na tisoče (ali pa milijone, kdo bi štel) božičnih lučk, se park spremeni v svetlečo pravljico. Pešačimo, zunaj je mraz, stiskanje bližnjega pod roko… Pod Uroševim vodstvom pa ustvari tako čarobno in intimno vzdušje, da človek pozabi na zmrznjene prste in samo uživa v siju Mlečne ceste na zemlji.
Vlakec pelje mimo pisane grede tulipanov — brez enega samega žulja.
Slap, obdan s tulipani — ena od postaj na Uroševi vlakčkovi turi.
Ekipa na poti — družba, kot vedno, odlična.
Popolno sožitje z naravo brez enega samega žulja! — Branko Strnad