Potem pa se je začela magija. Ko se je prižgalo tisto tisoče – kaj tisoče, milijone, saj nihče od nas z zmrznjenimi prsti ni mogel več šteti na prste – božičnih lučk, je park dobesedno zažarel.
Mraz je bil sicer neusmiljen. Nosovi so postajali sumljivo rdeči, podobni tistemu od jelenčka Rudolfa, iz ust pa se nam je kadilo kot iz starih parnih lokomotiv. A prav v tem je bil čar! Ker smo se morali nujno greti, se je začelo vsesplošno, povsem spontano in izjemno romantično stiskanje. Pod izgovorom »joj, kako me zebe v levi komolec« smo se stiskali pod rokami, se greli ob telesih drug drugega in ugotovili, da je zimska romantika pravzaprav odličen timski šport.
Uroševa magija in Mlečna cesta na zemlji
Vse to romantično drhtenje pa je imelo svojega vrhovnega dirigenta. Pod Uroševim vodstvom se je naš premraženi pohod spremenil v pravo intimno doživetje. Uroš je z mešanico odločnosti in humorja usmerjal našo skupino skozi svetlobne tunele, kot bi nas vodil skozi tropski raj, ne pa skozi zmrznjen park. Njegova energija je ustvarila tako čarobno vzdušje, da je človek za trenutek dejansko pozabil, da sploh še ima prste na nogah.
Pogled na tisoče lučk, ki so se zrcalile v zimski temi, je bil neopisljiv. Bilo je, kot bi se Mlečna cesta spustila neposredno na zemljo in se razprostrla med drevesi Arboretuma. Naša duša je bila nahranjena s čisto romantiko, oči so bile polne sija, telesa pa... no, telesa so nujno potrebovala takojšnjo prvo pomoč.
Sindrom polnega parkirišča in odpiranje »gepekov«
Ko smo se na koncu le prebili nazaj do izhoda (in začeli ugotavljati, ali se nam bodo prsti sploh kdaj odtajali), pa se je začel tisti najbolj družabni del večera. Na sceno je stopil stari dobri sindrom polnega parkirišča! Namesto da bi se po hitrem postopku razbežali v tople avtomobile in pobegnili domov, se je naša naturistična trma spet uveljavila v vsem svojem sijaju. Nihče ni hotel domov!
Parkirišče se je v trenutku spremenilo v improvizirano kulinarično tržnico na prostem. Kar naenkrat so se začeli odpirati prtljažniki avtomobilov, iz katerih je zadišalo po domačih dobrotah. Izkazalo se je, da so naši skrbni člani s seboj pripeljali pravo malo premoženje: potice, piškote in seveda – tisto najpomembnejšo tekočo medicino – polne termovke dišečega, vročega kuhančka!
Stisnjeni med avtomobili, s kozarčkom kuhanega vina v eni in domačo dobroto v drugi zmrznjeni roki, smo hitro pozabili na sibirske temperature. Smeh je odmeval po celem parkirišču, toplota kuhančka pa je končno prodrla do naših prstov. Ta večer je resnično naredil nekaj čudovitega za našo dušo. Narava nas je še enkrat povezala – tokrat ne s soncem, ampak s čarobno svetlobo, mrazom, izjemno bližino in toplim prtljažnikom. Arboretum bo ostal zapisan kot dokaz, da naturisti ne potrebujemo poletja, da nam je toplo. Potrebujemo le dobro družbo, pravega vodjo, milijon lučk in polne avtomobile dobrot!