Potem pa se je začela magija. Ko se je prižgalo tisto tisoče – kaj tisoče, milijone, saj nihče od nas z zmrznjenimi prsti ni mogel več šteti na prste – božičnih lučk, je park dobesedno zažarel.
Mraz je bil sicer neusmiljen. Nosovi so postajali sumljivo rdeči, podobni tistemu od jelenčka Rudolfa, iz ust pa se nam je kadilo kot iz starih parnih lokomotiv. A prav v tem je bil čar! Ker smo se morali nujno greti, se je začelo vsesplošno, povsem spontano in izjemno romantično stiskanje. Pod izgovorom »joj, kako me zebe v levi komolec« smo se stiskali pod rokami, se greli ob telesih drug drugega in ugotovili, da je zimska romantika pravzaprav odličen timski šport.
Uroševa magija in Mlečna cesta na zemlji
Vse to romantično drhtenje pa je imelo svojega vrhovnega dirigenta. Pod Uroševim vodstvom se je naš premraženi pohod spremenil v pravo intimno doživetje. Uroš je z mešanico odločnosti in humorja usmerjal našo skupino skozi svetlobne tunele, kot bi nas vodil skozi tropski raj, ne pa skozi zmrznjen park. Njegova energija je ustvarila tako čarobno vzdušje, da je človek za trenutek dejansko pozabil, da sploh še ima prste na nogah.
Pogled na tisoče lučk, ki so se zrcalile v zimski temi, je bil neopisljiv. Bilo je, kot bi se Mlečna cesta spustila neposredno na zemljo in se razprostrla med drevesi Arboretuma. Naša duša je bila nahranjena s čisto romantiko, oči so bile polne sija, telesa pa... no, telesa so nujno potrebovala takojšnjo prvo pomoč.